OBRAZLOŽITEV SCENARIJA
Kalvarija 1945
https://issuu.com/antontomazic/docs/scenarij_za_film_kalvarija1945_-v3
Vsebina
Potem, ko sem dal moj scenarij prebrati nekaterim dobrim poznavalcem obravnavane
tematike, z veseljem ugotavljam, da kakšnih dejanskih, “zgodovinskih” napak
nima. Pa saj jih tudi skoraj ne more biti, ker sem skupaj “zlepil” le odlomke iz
različnih pričevanj tedanjih udeležencev teh strahotnih dogajanj. Veliko tudi iz
“Dokumentov in pričevanj o povojnih koncentracijskih taboriščih v Sloveniji”,
kot jih je zbral dr. Milko Mikola. Tako lahko rečem, da so se vsi opisani
dogodki dejansko tudi zgodili, le da ne v prav takšni kombinaciji.
Več pripomb in dilem pa bom s strani filmske stroke verjetno dobil glede
umetniškega pristopa, kar pa ni nič slabega. Predvsem se meni ne zdi, da je
dovolj nekaj VEDETI, ampak se je potrebno tega tudi ZAVEDATI. Morda res danes
mnogi v Sloveniji “to že vedo”, ampak bojim se, da veliko premalo. Vsako
tovrstno informacijo pa takoj povežejo z uveljavljeno frazo, da je šlo “le” za
kolaborante in da so takšna maščevanja delali povsod. In se jim potem niti več
ne zdi ne vem kako pomembno “tega vleči iz zgodovine”.
Zato mislim, da je treba delati tudi v smeri zavedanja, da pa se nekaj takega
NIKOLI ne sme dopustiti, niti opravičevati, niti relativizirati. Poudarek mojega
filma bi moral biti: To je bilo PO vojni, v mirnem času, ko so
(jugoslovanske in angleške) oblasti vse že povsem obvladovale! Brez sodnih
postopkov se NE SME pobiti 10.000 razoroženih ujetnikov, pa tudi če so še taki
kriminalci (kar pa seveda celo v veliki večini niti niso bili)! Iz mojega zelo
intenzivnega obiskovanja družbenih omrežij lahko ugotovim, da takšnega zavedanja
v Sloveniji še zdaleč ni in da bo treba še veliko naporov in časa, da bo
prevladalo!
Kako doseči takšno spremembo? Z objavljanjem (še več) podatkov in dokazov? Tudi,
ampak to ne bo zadostovalo! Tukaj bo potrebno še marsikaj drugega, tudi s
pomočjo umetnosti! Krasen primer, kako je možno vse pohvale vredna prizadevanja
stroke dopolniti z umetniškimi deli, je knjiga Draga Jančarja “To noč sem jo
videl”. Ni slučajno, da je v prvih 45 letih po “osvoboditvi” nastalo tudi veliko
filmov s partizansko tematiko, saj se je tudi tedanja oblast zavedala pomena
umetniških del na splošno družbeno zavest. Nedvomno pa bi bilo dobro takšno na
eno stran nagnjeno zavest malo stabilizirati, tudi na filmskem področju!
Film je eno zelo močno umetniško orodje! Včasih se nam v spomin vtisne ena sama
dobro režirana ter odigrana sekvenca s posameznikovo usodo, prikazano do zenice
njegovega očesa bolje, kot pa natančno izdelan dokumentarec z natančno analizo
dogajanj ter podkrepljen z natančnimi številčnimi podatki (“ali jih je bilo
12.000 ali 15.000?).
V tem smislu niti slučajno ne pričakujem, da bi bil naš igrani film “dokument
časa”, saj imajo to vlogo lahko drugi filmi in knjige. Skušal pa bo igrati bolj
na čustva: da bi gledalca “prebudil”: “Hej, čakaj malo: TAKO da je bilo?” In bo
morda še sam kaj kasneje raziskal ZAKAJ je bilo tako?
To bo še posebej pomembno za tujo publiko, ki o zgodovinskih okoliščinah MAJA
1945 pri nas - nič ne ve! Brezupen bi bil poskus, da bi v času enega
celovečernega filma takšni publiki razložili situacijo v Jugoslaviji, Sloveniji,
politične razmere, Osvobodilno fronto, partizane, domobrance, Dolomitsko izjavo,
itd.itd. zato jaz niti pomislim ne na tak poskus. Če bi pa kaj skušali
poenostaviti in skrajšati, bi bil pa seveda cel halo na eni in drugi (domači)
strani… Zato sem se v mojem scenariju skušal maksimalno izogniti kakšnemu
ideologiziranju, ampak sem skušal zajeti vzdušje maja 1945.
Glede naslova: Jaz sem ga imel najprej v angleščini! Beseda “ordeal” sicer tudi
v tem jeziku ni zelo pogosta, uporablja pa se za neko pot (premikanje) v zelo
težkih in muk polnih okoliščinah s ciljem preživetja… Odkrito rečeno sem zanjo
prvič slišal, ko so angeško pisoči časopisi na Nevisu tako označili moje 8
dnevno trpljenje in tavanje do rešitve leta 2001 (opisano v moji knjigi Drugi
kraj rojstva: Nevis). Kasneje sem še velikokrat zasledil to besedo v zvezi s
kakšnim hudim trpljenjem in (ponavadi) končno rešitvijo. Ko sem iskal še
slovenski prevod te besede “ordeal”, nisem našel nič boljšega, kot “križev pot”,
kot se včasih tudi uporablja za kakšno trpljenje, pa četudi ne gre le za Jezusa.
Tudi letnica je zelo pomembna! Za večino ljudi je predstavljala srečno leto –
konec vojne. Za mnoge pa vse prej kot to! Za našo deželo tudi začetek 45 letne
diktature! Naknadno pa sem prišel do verjetno še boljšega naslova v slovenščini.
Tudi po nasvetu g. Janeza Juhanta bi bilo verjetno primerneje – “Kalvarija
1945”.
Verjamem, da bo koga motilo dejstvo, da izraz “križev pot” uporabljajo tudi
Hrvatje za mučeniško pot ustašev do drugih morišč. Ampak, konec koncev, tudi oni
so bili ljudje (čeprav mnogi med njimi tudi hudi zločinci, ki bi si zaslužili
najhujše kazni, takrat tudi smrtne… ampak še vedno: kazni).
Zavestno sem v scenarij vključil tudi – bežanje od jame do doma. Prepričan sem
namreč, da ubežnikovo trpljenje v tem delu ni bilo prav nič manjše, kot prej,
verjetno pa se je celo stopnjevalo! Seveda so poleg fizičnih občutkov pomembni
tudi psihični in ti so se samo še kopičili! Saj iz kakšne jame se jih je
verjetno rešilo še kaj več kot trije?! Ampak niso preživeli, da bi nam tudi oni
lahko pričali. Lahko so še izkrvaveli, lahko jih je ustrelil, kdor jih je
zalotil, morda je kdo tudi naredil samomor in se vrgel s pečine, povsem izčrpan?
Iz lastnih izkušenj na Nevisu lahko povem, da sem se po 8 dneh brez vode in
hrane komaj še premikal. Padal sem in vztajal, ker sem mišice čutil, kot da so
iz svinca. Pri vstajanju mi je pomagala misel na mojo 5-letno hčerko…
Pri tem pa sem jaz imel za “nasprotnika” le naravne ovire hudo strme in
poraščene džungle, medtem, ko je imel Janez v filmu najhujšo nevarnost v ljudeh.
Skoraj gol je bežal in se skrival kot ranjena žival… Mislim, da bi si morda ta
del poti zaslužil še več časa, kot eno tretjino? Pa niti nisem pretiraval, ko
sem prikazal previden in celo sovražen odnos ljudi do beguncev, saj sem tudi to
našel v pričevanjih Mikole. Nova oblast je prav hitro ustvarila ustrezno ozračje
za preganjanje preživelih “izdajalcev naroda”, predvsem tudi z grožnjami. Kdor
je pomagal beguncu je tvegal lastno življenje!
Priznam, da sem v prvi verziji scenarija precej zanemaril usodo izvajalcev
pomorov, ki so bili mnogi proti svoji volj v vlogi rabljev. Na predlog kolegice,
pisateljice Vide Kokalj, ki je bila prva bralka, sem dodal tudi nekaj prizorov,
ki gledalca spominjajo na osebne tragedije neposrednih izvajalcev pokolov. Dober
poznavalec problematike (preiskovalec množičnih grobišč in kriminalist) g. Pavel
Jamnik mi je dal idejo za tisti prizor, ko partizan na morišču vzame sliko iz
žepa zvezanega domobranca, mu jo pokaže in nato spet vrne ter ga ustreli… in ga
to v mislih preganja celo življenje. Obema se za koristne predloge iskreno
zahvaljujem!
Mednarodni
projekt
Dobro se zavedam, da je povsem nerealno, da bi bil v bližnji prihodnosti film
posnet v Sloveniji samo s slovenskimi akterji in financami. Obstoječa filmska
infrastruktura je prešibka, pa tudi še vedno preveč prežeta s staro miselnostjo
in ideološkimi predsodki (predvsem do domobranstva). Čeprav je trenutna oblast
po toliko letih končno vsaj desno-sredinska, pa ima že toliko drugih tekočih
problemov in nasprotnikov, da bi bila predlagana
tema “za slovensko filmsko srenjo toksična” (citat trenutnega ministra za
kulturo, ki je bil z mojo pobudo seznanjen in jo tudi podpira). Zaradi zahtevne
tematike in potrebe po masovnih prizorih bi bil film tudi nadpovprečno drag,
okrog 10 MIO EUR.
Čeprav sem že pri prvih kontaktih naletel na zelo pozitiven odziv (idejo
podpirajo tudi pri združenju “Vrednote slovenske osamosvojitve VSO”, predsednik
stranke Nove Slovenija, bivši minister za kulturo Žiga Turk itd.), pa kot edino
realno možnost za realizacijo filma vidim – pomoč iz tujine.
Doslej je bila moja pobuda sprejeta zelo pozitivno od vseh, katerim sem jo
posredoval. Predvsem me veseli pozitiven odziv strokovnjakov, ki dobro poznajo
zgodovinsko ozadje.
Preiskovalec množičnih grobišč in kriminalist Pavel Jamnik: “Vaš scenarij sem
prebral. Gre za zelo korektno pripoved in predstavitev pričevanj preživelih. Sam
bi nekako rekel, da gre za združene pripovedi v eno zgodbo, kakor so bile
objavljene leta 1968 v knjigi V Rogu ležimo pobiti, ki je izšla v Buenos
Airesu.”
Lojze Peterle: “Hvala za poslano. Prebral sinopsis in dobro razumem za kaj gre.
Prepričan sem, da se bo (enkrat) zgodilo. Včasih se nebo odpre. Pred tridesetimi
leti se je.”
Direktor Muzeja novejše zgodovine dr. Jože Dežman me je povezal z dvema dobrima
poznavalcema te problematike v tujini, ki sta oba podprla projekt in me povezala
še s tretjim: Count Nikolai Tolstoy (I entirely agree that attention should be
focussed on the sufferings of the victims and the guilt of their murderers: i.e.
Tito and his unsavoury gang.), Keith Miles (I have now read the synopsis and
your interview. I would like you to succeed in your venture.
I think you are right to get the film made abroad to avoid local accusations of
propaganda.), Marcus Ferrar (Thank you for letting me know of your interesting
project. I will ask contacts here if they see prospects.).
Mojo pobudo so podprle tudi vse druge osebnosti, na katere sem se doslej obrnil:
Matej Tonin, Žiga Turk, Ljudmila Novak, Ivo Jevnikar, Slavko Kmetič, Andreja
Valič Zver, Marko Pavliha, Vida Kokalj, Tone Rode, Margarita Maria Dolinar.
Kardinal Franc Rode: “Pozdravljam Vašo plemenito pobudo za film "Križev pot
1945", a se sprašujem če je v slovenskem okviru in glede na slovenske možnosti
sploh uresničljiva. Brez sodelovanja - na primer Poljakov - se mi zdi načrt
neizvedljiv…”
Povsem jasno je, da je treba za začetek projekta najti ustrezne partnerje in
filmske umetnike v tujini. Trenutno iščemo predvsem kontakte s katerim od
navečjih producentov (Netflix, Amazon, HGO)… Morda pa tudi s kakšnimi filmskimi
umetniki na Poljskem, saj imajo tam verjetno lahko tudi več razumevanja zaradi
podobnih izkušenj v zgodovini (Katin)? To mi je osebno potrdil tudi poljski
veleposlanik na sestanku. Gotovo bi vsebina zanimala tudi mnoge na Hrvaškem?
Vesel bom tudi vsakršnih predlogov in idej, posebno pa seveda tudi priporočil in
novih kontaktov.
Za vaše morebitne kontakte v tujini, predlagam naslednje formulacije:
We would like to introduce you to the new scenario "Ordeal 1945", for which Mr.
Anton Tomažič is looking for contacts abroad, as there are currently
insufficient film potentials in Slovenia (technical, material, personal,
financial) for the realization of such an ambitious project.
Synopsis in Slovenian, including references:
https://issuu.com/antontomazic/docs/sinopsis_1945
Complete script in Slovenian:
https://issuu.com/antontomazic/docs/scenarij_za_film_kalvarija1945_-v3
Synopsis in English:
https://issuu.com/antontomazic/docs/ordeal_1945
The complete script is also translated in English. The author can send it to
anybody interested. His address:
tone.tomazic@siol.net
Za vaše razumevanje in pomoč se vam že vnaprej lepo zahvaljujem!
Lep pozdrav!
Anton Tomažič
www.tomazic.info
»Od tega projekta ne bom odstopil, dokler ne bo realiziran!«